Po dveh desetletjih vrtenja pedal sem se iz cestnega kolesarja čez noč odločil, da je ta šport prenevaren in se lotil trail teka. Po slabem letu treningov in spogledovanja z ultra razdaljami, je na začetku leta 2017 padla odločitev, da končno preizkusim, kam spadam. Na prireditvi 100 Milja Istre 2017 sem tako odtekel prvo »stotko« (100 km), junija in oktobra istega leta pa še Ultrapušeljc ter Dalmacija Ultra trail. A za konec prve sezone me je čakalo presenečenje –
srečno naključje pri žrebu mi je namreč prineslo brezplačno štartnino, ter z njo eno najtežjih ultra tekaških preizkušenj na svetu – Marathon Des Sables, ki se je novembra, tri tedne po obvestilu o nagradi, premierno odvila v Perujski puščavi Nazca. 

Puščavski teki

Vsako leto aprila se v puščavskem predelu južnega Maroka zbere blizu tisoč tekačev iz celega sveta, novembra 2017 pa so ga prvič pripravili tudi v Peruju. Poleg ekstremnih temperatur, slabih razmer in varčevanja z vodo, smo se tekmovalci spopadali še z peščenimi viharji ter težkimi nahrbtniki, saj je med posebnostjo prireditve tudi samooskrba
tekmovalcev. Des Sables je kar šestkrat daljši od običajnega maratona, poteka v šestih zaporednih etapah in v celoti traja sedem dni, limit za najdaljšo, 70 km dolgo etapo, je denimo 32 ur. Zato ne preseneča, da nas je med 500 tekmovalci le 220 doseglo cilj. Dehidracija, krvavi žulji, črni nohti, bruhanje, odrgnine ter sončarica so tako redni spremljevalci peščenih avantur in le najbolje pripravljeni ter trmasti tekmovalci vztrajajo do konca. Njegov polovico
krajši, a zato nikakor lažji ultramaratonski boj, se je septembra 2018 drugič odvijal na prepišnem otoku Fuerteventura (Karnarski otoki), kjer sem dobro unovčil izkušnje iz Peruja ter se nevarno približal prvi dvajseterici. Ob ostrih in od sonca razbeljenih črnih vulkanskih skalah smo premagovali še neskončno dolge in osamljene naravne peščene plaže ter se borili z morjem, ki v intervalih »zaliva« progo.

Vstopnica med svetovno elito

Lanski nastop na prvi izvedbi peklensko težkega Ultra traila, v mističnem Omanu, ki ga tudi zmagovalce Jason Schlarb in ostala svetovna elita, kot so Diego Pazos »Zpeedy« ter Gediminias Grinius opisujejo, kot najtežji ultra trail tek, mi je po 39 urah neprekinjenega teka odprl vrata do nastopa na letošnje svetovno prvenstvo v Ultra Trail teku na Mont Blancu, o katerem sanja vsak resnejši ultra tekač. Izkušnje, občutenja in doživetja iz Omana še najbolje strne kratek del iz mojega bloga, ki jih redno objavljam na www.ultrarobert.si: »Zelo dobro sem slišal svoje telo, kako kriči, roti in se upira na vse pretege. Čutil sem, kako drgeta od mraza ter utrujenosti. Močan veter je namreč eksotično orientalsko noč pošteno začinil z ledenim sibirskim mrazom. Toda vetrovka in majica z dolgimi rokavi sta ostali na glavni vmesni postaji, kjer sem, v prepričanju, da so hladne prečute nočne ure preteklost, pustil odvečno opremo. Kot tudi rezervne baterije, rokavice, kapo, topla oblačila, nekaj hrane. In domine so počasi, a nezadržno začele padati. Na srečo sta, kljub možganskemu izklopu, iznajdljivost ter domiselnost še delovali. Vzpon se je namreč zaključil na merilni postaji in domačini so ob obnovitvah energijskih zalog s toplim ognjem poskrbeli še za nov val
vročice v telesu ter predvsem v morali. Posteljo sem si tako postlal s kartonom, v katerem so pritovorili kokakolo, slekel mokro majico in jo obesil na veje ob ognjišču ter se k ognju privil tako močno, da sem vonjal osmojene dlake. V nekaj minutah je bila suha in telo hvaležno pregreto. Na srečo so v nahrbtniku ostali rokavčniki in tuba, ki sem si jo poveznil čez glavo. Izprosil sem si le še veliko, 100 litrsko črno vrečko za smeti, si izrezal odprtine za glavo in roke ter se vanjo oblekel. Več kot odlično se je podala k hlačkam. Vedel sem, da moram iz petnih žil izvleči voljo, se končno spet premakniti, spraviti v pogon, pognati svežo krvi do vsake celice v telesu. Zato sem, težko, a kljub temu, zapustil toplo zavetje prijetnega zasilnega brloga ter se pognal naprej…«

In kaj me čaka v letu 2019?

Ob avgustovskem UTMB-ju (160 km in 9.980 v.m), ki bo zagotovo »naj tekma« letošnje sezone, se bom v sklopu priprav nanj, udeležil še Fruškogorskega Ultra traila v Srbiji (110 km in 5.320 v.m.) in Jurassic Coast traila v Angliji (167 km in 5.450 v.m.). V drugem delu leta pa skupaj z mednarodno skupino odtekel 286 km slovenske zgodovinske poti imenovane Vranov let, se poizkusil na Cappadocia Ultra trailu (110 km 4.580v.m.) v Turčiji in zaključil sezono z vrnitvijo v Oman. Tokrat na puščavskem, 185 km dolgem, Oman Desert Marathonu 2019, ki je razdeljen na pet etap. 

Ob specifičnih tekaških treningih (tek na dolge razdalje, gorski tek, trail tek…) se ukvarjam tudi s cross fit vadbo v telovadnici, saj menim, da bi se moral vsak resen športnik, vsaj dva do tri krat tedensko, ob treningih v svoji športni disciplini ukvarjati še s specifičnimi vajami za moč, koordinacijo, hitrost, vzdržljivost ter vajami za preprečevanje
poškodb.